image

Namen podjetja Nasloni se Name vas je spodbuditi, da najdete tisto, kar vas veseli in dvignete svoje življenje na višjo raven. Pogovarjamo se o treh različnih tematikah, ki skupaj skladno povezane dajejo življenju pravi smisel.

Stopite v kontakt
Search
 

Blog

#ZAPIS ŠT. 1: “PONOVNO ROJSTVO”

Dolgo časa sem potrebovala za ta korak. Kot boste prebrali spodaj sem v prvi vrsti začela pisati zase. Dnevnik sebe in dnevnik točno tistega kar čutim, spoznavam in se naučim. V resnici zares nisem vedela zakaj bi moje osebno življenje sploh zanimalo druge. Ne želim pisati o negativnih stvareh, želim pa biti iskrena. Iskrena do sebe. Ne vem na koliko časa se bodo zapisi ustvarjali, koliko jih bo, kako pogosto boste lahko brali. Pisala bom zgolj takrat, ko bom tako čutila. Nimam nobenih ciljev in nobenih omejitev. V resnici niti ne morem vedeti, ker preporod se dogaja sproti iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan. Za danes čutim, da je dovolj to, kar je napisano spodaj … kdaj se ponovno »beremo« ne vem. Lep dan, z ljubeznijo, Maja

Ponovno rojstvo.

Zakaj sem začela pisati s tema dvema besedama? V zadnjem času imam občutek, da ničesar v meni ni več, kar bi bilo zares živo. Vse nekaj na pol. Dnevi letijo en mimo drugega, jaz pa imam občutek, da se pomikam le nazaj. Imam neke cilje, ki me vedno znova potiskajo iz cone udobja in so mi v resnici zares težki. V trenutku, ko ne naredim tistega, kar sem si zadala je kot bi sama sebi zarila nož v srce. Razočarana nad seboj, nad svojimi sposobnostmi, nad tem »kar naj bi bila«, nad še enim uničenim dnevom. Zavedam se koliko imam časa, kako dnevi letijo mimo mene in jih ne bo več nazaj. Zavedam se minljivosti mene, mojih bližnjih in vsega kar me obdaja, zato je vse samo še težje. Na splošno in ko imam glavo polno obveznosti sem odlično. Naučila sem se živeti »ODLIČNO« in v nobenem trenutku ne more nihče opaziti, da nisem »odlično«, če tako ne želim. A v sebi, ko sem popolnoma sama, ponoči … ko se vse umiri ni tako. Čutim, da nekaj ni OK.

Zato besedi »PONOVNO ROJSTVO«.

Če v tem trenutku verjamem v eno stvar je to ta, da si življenje ustvarjamo sami. Sami, na podlagi odločitev, ki jih sprejemamo. Jaz se odločam, kako bom preživela dan. Jaz sem ta, ki sprejemam vse odločitve v zvezi z mano in jaz sem ta, ki sem točno danes rekla, da je dovolj tega, da imam »dovolj«. V resnici ne vem, kaj točno se dogaja z mano. Vem samo to, da se globoko v meni nahaja bolečina, ki se ni sprostila. Že dlje časa čutim, da so moje moči izčrpane, v zadnjih 14 dneh pa se mi je zgodilo nekaj, kar mi je odprlo oči. Šla sem do nekega gospoda. Ne zaradi sebe. Zaradi mojega sina. To da se ne bom predala in bom iskala rešitve zanj na vseh straneh je že dolgo jasno. Mogoče me je vse to pripeljalo tudi do te točke, da ne prepoznavam več sebe. Stvari so se dogajale, jaz pa nisem uspela spremljati sebe, svojega razvoja in dogajanja znotraj sebe. Zadnjič mi je prijateljica rekla, da v resnici nikoli ni razumela od kje sem črpala moč in skozi celo situacijo (ki jo mogoče kdaj podrobno opišem) držala pokonci vse okoli in še sebe. Kakorkoli … ko sem vstopila v sobo mi je gospod rekel samo en stavek: »V tvojih očeh vidim globoko žalost«. Stavek se mi je zdel resnično nenavaden saj nisem prišla k njemu zaradi sebe, ampak zaradi sina. Res ni potrebno, da govoriva o meni, sem si mislila. Uredila sva nekaj stvari glede Lukasa, kasneje pa je ponovno začel govoriti o meni. Dosegel je to, kar do sedaj ni nihče. Samo v dveh minutah so se mi ulile solze, čeprav sem prišla k njemu odlične volje. Nisem vedela zakaj, nisem hotela in to sem tudi povedala. Znova me je pogledal in rekel, da ne jokam jaz, ampak moja duša. Od takrat naprej nisem več ista. Ne razmišljam več isto in zdi se mi, da sem sprejela odločitev o mojem »ponovnem rojstvu«. O tem, da imam dovolj in da želim znova zadihati s polnimi pljuči. O tem, da je vseeno kaj pravijo drugi in o tem, da je popolnoma vseeno, kako se bo zgodba razvila naprej. V resnici ne vem zakaj vse to pišem. Verjetno zato, ker duša želi, da pride na površje vse, kar je bilo nezavedno potlačeno. Niti ne vem ali to pišem zgolj zase ali bo kdaj prišel trenutek, ko bodo te zapisi postali javni. So tako osebni in ranljivi. So točno takšni, kot se ta trenutek počutim. Mogoče niso močni, kot so vsi okoli mene vajeni, so pa globoko iskreni. Iskreni do mene. V resnici mi je v tem trenutku vseeno, koliko ljudi bo v primeru objave prebiralo te zapise. Pomembno mi je le, da se je začelo. Če ob tem pomagam komu s tem pridobim ogromno zadovoljstvo, če ne pa je najbolj pomembno, da pomagam sebi.

KDO V RESNICI SEM V TEM TRENUTKU?

V resnici si na to vprašanje ne znam odgovoriti. Vem le, da me verjetno mnogo ljudi vidi dosti drugače, kot jaz čutim v sebi ta trenutek. Ko stopiš enkrat na pot, kjer želiš pomagati drugim je to mnogokrat lahko dvorezen meč. Izpostaviš se, ljudje opazujejo kako živiš, ti pa želiš biti navdih in zgled. Delo terapevta je mnogokrat (pre)naporno, če nisi previden. Sama sem pozabila, da tudi jaz živim življenje in preizkušnje. Da pride čas, ko je tudi meni hudo in da si to lahko dovolim, ko ne vem kako naprej, ko mi zmanjka energije … ker se ne želiš predati in razočarati drugih, dvigneš glavo, si rečeš: »Vse se zgodi z razlogom« in greš dalje. Na zunaj zgleda ODLIČNO, kaj pa se dogaja znotraj tebe se v resnici ne zavedaš. Tako se je zgodilo meni, saj sem bila ves čas v redu in »nepremagljiva«. V resnici sem sama sebe prepričala, da temu verjamem tudi jaz. Glava ne ve, zakaj pravzaprav sem se tistega dne pri zgoraj omenjenemu gospodu zjokala. A duša je jokala in ima verjetno še ogromno za zjokati. Iz globine, iz podzavesti …

Zato danes začenjam iz ničle. Oblikujemo odličen prostor, hiško… v katerega bo imela vstop le čista, iskrena oseba, ki želi nekaj doprinesti sebi in svetu okoli sebe. Čas je, da začnem zdraviti pri sebi. »Ne vem kdo sem« … vem samo, da se želim pozdraviti in se izoblikovati.  Želim napredovati.

Kaj se bo zgodilo z učenjem drugih?

Sama menim, da nikoli ne moremo učiti drugih stvari, ki jih sami ne živimo. Zato vsa ta iskrenosti, preobrazba in novo rojstvo. Sprejela bom le tiste projekte za katere bom čutila, da ljudem lahko iskreno doprinesem in delala tiste programe za katere bom čutila, da morejo v svet. Sama se bom izobraževala do te mere in od tistih, ki jih spoštujem in so meni zgled. O tem kdo se bo lahko kaj naučil tudi od mene bo pokazal čas. Ljudje se nahajamo na različnih stopnjah. Vedno smo se in vedno se bomo. Nikoli se ne moremo vsi učiti od enega in nikoli ni vsem všeč zgolj en človek. Sami čutimo komu je vredno slediti in kaj nam določen človek lahko da. Sama čutim, da lahko ogromno dam ljudem, a ne vsem, saj ste mnogi že pred menoj in potrebujete drugačno »vodstvo«. Kdaj me boste določeni potrebovali in našli je odvisno od vas in to bo pokazal čas. Verjamem, da smo vedno v življenju ob pravem času točno tam kjer moremo biti.

Ob tej priložnosti želim, da se preoblikuje tudi moja stran Nasloni se Name in se naredi selekcija med vsemi tistimi, ki čutijo, da jim moje vsebine lahko pomagajo in tistimi, ki nimamo podobnih pogledov na svet in jih jaz in moji zapisi ne zanimajo. Niti malo me ne skrbi upad ljudi, saj vem, da so mi v življenje vedno poslani pravi ljudje. Nikoli nisem želela, da bi se na moji strani nahajale nekakovostne vsebine. Nikoli mi ni šlo za hitro prepoznavnost in klike. Danes v resnici to ni težko doseči. Poglobiš se v trače, pišeš o nepomembnih, negativnih stvareh in kliki pridejo sami od sebe. Večina ljudi vedno množično odreagira na dramatičen naslov in negativne informacije. A sama si to nisem nikoli želela. Tako zelo se zavedam, kako je pomembno, s čim hranimo svoj um, da ne želim k negativnosti prispevati še sama. Želim, da se ljudje po mojih vsebinah počutijo bolje, da se lahko s kakšnim stavkom poistovetijo in jim podam rešitve, ki so pomagale meni, ne pa da so še bolj prestrašeni in v grozi. Zato začnimo danes ZNOVA in se poslovimo z vsemi tistimi, ki čutite, da tukaj nebi našli nič zase, med drugim pa (ponovno) dobrodošli vsi tisti, ki menite drugače. Ob tem želim poudariti, da sem še vedno vesela vseh vaših vprašanj in komentarjev. Za konec bi omenila tudi to, da se ne bom ozirala na to, kaj sem napisala v preteklosti, če sem v določenem trenutku preko izkušnje, ki se mi je zgodila spoznala nove stvari. Vse v življenju raste in se preobrazi iz ene oblike v drugo. Smo tako kot narava, smo del narave … zato se tudi naši pogledi na svet vedno znova spreminjajo …

Sedaj me obveznosti kličejo drugam … ko bom naslednjič ponovno »sama s seboj« bo nastal nov zapis. Do takrat pa … vse dobro.